Podružnična cerkev svetega Florijana na Cerovcu

datum: 23. 05. 2022

Cerkev sv. Florijana stoji sredi travnikov na robu naselja, na nadmorski višini 328 m, pogled pa se odpira proti cerkvi sv. Vida na Ljubnu. Zdi se, kakor da zlata sončna pot povezuje oba svetnika, ki bdita nad polji in vinogradi, varujeta letino in kmeta. Cerkev je od župnijske cerkve sv. Mihaela oddaljena uro in pol hoda.

V pisnih virih se cerkev na Cerovcu prvič omenja leta 1581, ko je vizitator oglejskega patriarha škof Pavel Bizancij napravil popis vseh cerkva na Kranjskem. Bizancij jo omenja kot cerkev sv. Ahaca. Valvasor o njej molči, znova se omenja kot cerkev sv. Florijana šele v popisu inventarja šmihelske župnije leta 1823. Ali gre za Bizancijevo napako ali za zamenjavo patrona, ni znano. Vsekakor sta si oba svetnika zelo podobna, saj sta oba viteza.

Leta 1880 je cerkev dobila novo ostrešje in bila pokrita s skodlami (»šinteljni«). Leta 1881 so ladjo pokrili z lesenim in ometanim banjastim obokom. Kot pove napis za oltarjem, so zvonik popravljali v letih 1902 in 1905, leta 1931 pa so cerkev temeljito obnovili. Med drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana, zrušila se je polovica stropa v ladji, močno poškodovana pa sta bila tudi pevski kor in cerkvena oprema. Farani so cerkev temeljito popravili v šestdesetih letih po navodilih arhitekta Janeza Valentinčiča. Oltar je obnovil Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju. Cerkev je bila ponovno blagoslovljena 21. novembra 1971.

Glavni oltar je skromen podobarski izdelek iz 19. stoletja. V glavni niši stoji kip rimskega vojščaka, ki z eno roko neustrašno zliva golido vode na gorečo hišo, v drugi pa drži vihrajoč prapor. Sveti Florijan je mogočen zavetnik proti požarom, priprošnjik ob hudi suši in proti nerodovitnosti polja, kot zavetnik gasilcev pa je upodobljen na marsikaterem gasilskem domu. Legenda pripoveduje, da so Florijana, vojaškega uradnika v rimski provinci Norik, zaradi krščanskega prepričanja za časa cesarja Dioklecijana mučili tako, da so ga z mlinskim kamnom okoli vratu vrgli v reko Anižo (Enns). Ko so njegovo truplo vozili z volovsko vprego na kraj pokopa in so voli omagovali od žeje, je pričel izvirati studenec, ki je pozneje zaradi zdravilne moči zaslovel daleč naokrog. Zanimivo je, da je bil sveti Florijan prvotno predvsem zavetnik za dobro letino, šele v 15. stoletju je postal varuh pred ognjem.

V atiki je dokolenski kip sv. Janeza Evangelista s kupo, iz katere se izvija kača. Predstavitev temelji na legendi iz svetnikovega življenja: cesar Domicijan je ukazal Janezu popiti čašo zastrupljenega vina. Janez je nad kupo naredil križ in iz nje se je v podobi kače izvil strup. Sveti Janez Evangelist med drugim velja za varuha pred zastrupitvami, opeklinami, bolečinami v nogah in epilepsijo, je zavetnik proti toči in priprošnjik za dobro letino.

Cerkev sv. Florijana kljub svoji skromnosti hrani dve dragotini, stara bronasta zvonova.  Starejšega iz leta 1479 je vlil potujoči zvonar Rosetus in je njegov edini izdelek na Slovenskem ter najstarejši zvon v šmihelski župniji. Zvon ima napis: MCCCCLXXVIIII ¤ ROZETUS ¤ MEFCEIT (1479 me je Rosetus napravil). Okrašen je z reliefoma Križanja in Marijinega oznanjenja. Zaradi njegove zgodovinske vrednosti ga niso pobrali niti v prvi svetovni vojni, ko so številne zvonove naših cerkva prelili v topove. Večji zvon je iz leta 1693 in nosi napis: SANCTE ANTONI ORA PRO NOBIS. Okrašen je z reliefoma svetega Antona Padovanskega in Marije Pomočnice kristjanov ter z bogato borduro. Zvon je cerkev leta 1912 kupila pri podružnici na Dolžu. Ker je podružnica med prvo svetovno vojno ohranila dva zvonova, je zvon iz leta 1693 posodila podružnici sv. Nikolaja v Stranski vasi. Do prve svetovne vojne je v zvoniku visel še tretji zvon, izdelek ljubljanskega livarja Lenarta Giesserja, ki pa je bil počen. Imel je napis: +LIENHART GIESERZV LAWAC HAT MICH GOSEN M+5+54+JAR+. Ker ni bil več uporaben, ima pa zgodovinsko vrednost, so ga shranili v Narodnem muzeju v Ljubljani.

Več si lahko ogledate na povezavi:

https://www.zupnija-nm-smihel.si/index.php/content/display/31/20/20

Viri: Dražumerič M., Baraga F., Plešec C. 700 let župnije Novo mesto – Šmihel. Novo mesto: Župnijski urad Šmihel, 1995.

Besedilo: U. Hrovatič

Maj 2022