Podružnična cerkev svetega Vida na Ljubnu

datum: 23. 05. 2022

Podružnična cerkev sv. Vida stoji na Ljubnu, najvišjem vrhu krajevne skupnosti Birčna vas (546 m), katerega prisojna pobočja pokrivajo lepo obdelani vinogradi. Ljuben označuje mejo treh župnij. Sama cerkev stoji na nadmorski višini 528 m in nekateri trdijo, da poteka meja ravno čez cerkev: prezbiterij z oltarjem stoji v župniji Šmihel, ladja v župniji Toplice, mežnarija pa v župniji Vavta vas.

Cerkev so obiskovali romarji od blizu in daleč. O tem priča tudi njim namenjena, k vhodni steni prislonjena odprta lopa, ki zakriva pritličje zvonika. Ob velikih praznikih, ko je bilo romarjev toliko, da niso mogli v cerkev, je duhovnik maševal kar pri oltarju v lopi, verniki pa so se zgrnili na zelenici ob cerkvi.

Cerkev sv. Vida se v pisanih virih prvič omenja leta 1477. Janez V. Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske (leta 1689) omenja cerkev kot podružnico šmihelske župnije.

Sv. Vid goduje 15. junija. Prepričanje, da je ob sv. Vidu najdaljši dan in najkrajša noč, se je ohranilo vse do danes, zato tudi pregovor: »O svetem Vid se noč in dan vid.« Tudi rek »Sv. Vid češenj sit« se navezuje še na julijanski koledar. Sv. Vid je eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili in eden najbolj češčenih svetnikov Katoliške cerkve. K njemu so se zatekali pri boleznih živčnega izvora, pri padavici in pri božjasti. Še danes se mu priporočajo za dobro setev in žetev, pa proti streli, neurju in nevarnosti požara. Sveti Vid je bil rojen na Siciliji. Zaradi krščanske vere je moral že v otroških letih zapustit dom. S spremljevalcema se je ustavil v italijanski pokrajini Lukaniji in tam širil krščanstvo. Za njegovo delovanje je izvedel cesar Dioklecijan, ga ukazal privesti v Rim in skušal z mukami prisiliti, da bi žrtvoval bogovom. Toda Vid je brez škode prestal razna trpinčenja, tudi iz vrelega olja je prišel nepoškodovan.

Do leta 1871 je imela cerkev tri oltarje – glavnega in dva stranska, tega leta pa sta bila odstranjena oba stranska oltarja, potem ko je leta 1869 podobar Matija Tomec iz Šentvida nad Ljubljano izdelal nov glavni oltar.

Glavni oltar je izdelan v historičnem slogu, v katerem prepoznamo posamezne stilne elemente romanike, gotike in renesanse. V osrednji niši ima častno mesto sveti Vid, upodobljen kot na oblaku klečeč mladenič. Kotel, predmet njegovega mučeništva, je komaj viden. Svetnik milega mladeniškega obraza sklepa roke v molitvi in se zazira v nebo. Od tam prinašata angela cvetlični venec, s katerim ga bosta kronala. V stranskih nišah sta upodobljena kipa svetega Jožefa z lilijo in svetega Jerneja. Sveti Jožef je zavetnik mizarjev in delavcev, sveti Jernej pa med drugim zavetnik kmetov in vinogradnikov ter priprošnjik proti živčnim in kožnim boleznim.

Na stranskih lokih stojita celopostavna kipa dveh škofov. Na levem loku je sveti Erazem, ki v eni roki drži škofovsko palico, v drugi pa atribut mučeništva – na vreteno navito črevesje. Verniki so se mu priporočali za pomoč pri notranjih, predvsem trebušnih boleznih.

Na desnem loku stoji eden od štirinajstih priprošnjikov v sili, sveti Blaž. K njemu se zatekajo po pomoč pri boleznih grla. Oba kipa kažeta baročne stilne značilnosti iz časa okoli leta 1700.

Na hrbtni strani oltarja so številni podpisi romarjev, ki so tako želeli potrditi svoj obisk priljubljene božje poti.

Skromno cerkveno opremo dopolnjuje peterokotna prižnica s štirimi podobami evangelistov – Mateja, Marka, Luka in Janeza – ter sv. Pavla, kar je delo neznanega domačega slikarskega mojstra iz 19. stoletja.

Zvonik ima neogotsko oblikovano streho, njegovo lepoto poudarjajo iz sivega kamna oblikovani delilni venci in bifore. V njem so do leta 1917 viseli trije bronasti zvonovi. Mali zvon iz leta 1818, težak 174 kg, je nosil napis: IN LAIBACH GOOS MICH JOSEPH REISS IN NAMEN DER ERBEN VINZENZ SAMASSA IM JAHR 1818 (V Ljubljani me je vlil Jožef Reiss v imenu botra Vincenca Samasse v letu 1818.) Okrašen je bil z reliefi Kristusa na križu, Marije in sv. Antona Padovanskega. Srednji iz leta 1884, ki je tehtal 334 kg, je imel napis: ALBERT SEMASSA. J. A. CAMP. FUSOR AVL. LABACI. No. 1411. 1884. (Albert Samassa. Cesarski vlivalec zvonov v Ljubljani.) Okrašen je bil z reliefi Kristusa na križu, Marije in Jožefa. Veliki zvon, težak 536 kg, je imel isti napis kot srednji, nosil je številko 1410. Krasili so ga reliefi Kristusa na križu, sv. Vida in sv. Florijana. Vse tri je pobrala prva svetovna vojna. Po vojni je bil kupljen nov železni zvon, ki ga je izdelala Kranjska industrijska družba. Drug zvon z letnico 1922, ki je bil kupljen v Šentjoštu nad Horjulom, pa je bil potegnjen v zvonik leta 1989 in je bil kasneje odstranjen. Leta 2004 sta bila v zvonik nameščena dva bronasta zvonova, ki ju je daroval g. Umek z Ljubna. Takrat so bili nameščeni sončni kolektorji, ki služijo za razsvetljavo, zvonjenje in uro.  

Več si lahko ogledate na povezavi:

https://www.zupnija-nm-smihel.si/index.php/content/display/32/20/20

Viri: Dražumerič M., Baraga F., Plešec C. 700 let župnije Novo mesto – Šmihel. Novo mesto: Župnijski urad Šmihel, 1995.

Besedilo: U. Hrovatič

Maj 2022