Jugovzhodna Slovenija je statistična regija z največjo porabo zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj. Otroci in mladostniki so imeli v tej regiji v opazovanem obdobju v povprečju dvakrat večjo porabo zdravil kot otroci in mladostniki v savinjski regiji, ki je bila regija z najmanjšo porabo zdravil (raziskava NIJZ, 2018). Kljub alarmantnemu stanju Mestna občina Novo mesto (v okviru občinskega javnega zavoda, Zdravstveni dom Novo mesto) še ni vzpostavila Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov, medtem ko so to storile že vse slovenske regije, in še posebej zato, ker program po javno dostopnih podatkih finančno dodatno ne obremeni izvajalcev, temveč delovanje krije ZZZS. Podatki na terenu kažejo, da narašča število mladih in otrok, ki iščejo strokovno pomoč, prav tako

alarmantno narašča število poskusov samomora, samomorilnih misli ter samopoškodb, hospitalizacij, diagnoz depresije, anksioznosti in tesnobe. V tem trenutku je ključno ukrepanje lokalne skupnosti, da se stanje v prihodnjih letih ne bo še poslabšalo. Čakalne dobe za obravnave v zdravstvenih ustanovah so za pedopsihiatre in psihologe dolge od leta do leta in pol. Poleg tega mnoge stiske ostanejo skrite, niso obravnavane zaradi nedosegljivosti, nedostopnosti in drugih ovir. Zadevo je treba nujno nasloviti, saj je število ljudi s težavami v duševnem zdravju v preteklih letih naraslo, tudi kot posledica dolge zdravstvene epidemije. Strokovnjaki pričakujejo še hujše posledice iz časa izolacije pri otrocih in

mladih, ki bodo bolj vidne šele v prihajajočih letih. Ravno te težave že v vseh slovenskih regijah država naslavlja v okviru Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM), kjer lahko strokovno podporo in pomoč dobijo otroci, mladostniki in njihovi starši, ki potrebujejo podporo ali pomoč pri reševanju stisk ali ohranjanju in krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM si prizadevajo za preprečevanje, pravočasno ukrepanje, učinkovito zdravljenje duševnih težav in motenj ter preprečevanje njihovih posledic. Delujejo večinoma v zdravstvenih domovih, torej na primarni zdravstveni ravni. Vsak center je odgovoren za področje večjih zdravstvenih domov z 12.000-16.000 otrok in mladostnikov. Po Sloveniji je trenutno odprtih 19 CDZOM (Brezovica, Celje, Domžale, Idrija, Jesenice, Ljubljana – enoti Center in Vič-Rudnik, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Ormož, Piran, Posavje, Postojna, Ptuj, Ravne na Koroškem, Škofja Loka, Trbovlje, Velenje): https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po- pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/

Na navedeni povezavi so vidne njihove lokacije in žalostno dejstvo, da je JV Slovenija glede tega »siva lisa«.  Dodajamo še nekaj, sicer starejših statističnih podatkov, ki so se med epidemijo in po njej še poslabšali: https://mss.si/wp/wp-content/uploads/2021/03/MSS-dusevno-zdravje-mladih-MSS-003-21.pdf Da je tema pomembna, pa priča tudi odločitev letošnjega otroškega parlamenta, da je duševno zdravje njihova osrednja tema: https://www.zpms.si/programi/otroski-parlamenti/ Vprašanje za MO Novo mesto je torej, kdaj lahko pričakujemo začetek delovanja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Novem mestu (ali v regiji) in kje je težava, da se ne odpre? Kaj je na tem področju doslej naredila oz. kako je ukrepala novomeška občina?